Ste že opazili, kako se ljudje otepajo besedne zveze »srednja generacija«? Naravnost vse bi naredili, da bi jih drugi še naprej imeli za mlade, pa čeprav za starejše mlade, stare mlade, mlade po srcu ali duhu ali mlade še kako drugače. V nasprotju z večino, sama svoje »sredinskosti« ne dojemam kot starostno kategorijo, temveč bolj kot stanje stvari – ko imaš na svetu še nekoga, ki ti lahko upravičeno reče »otrok moj«, na drugi strani časovne premice pa že imaš nekoga, ki ti pravi mama ali oče. Moj izkušenejši prijatelj in življenjski mentor tej generaciji pravi »sendvič generacija«. In v tem življenjskem obdobju se res pogosto počutiš kot sredica sendviča, v katerega bodo vsak čas zagrizli.
Zato ni nobeno naključje, da se veliko pogovorov med pripadniki tako imenovane srednje generacije vrti okoli obveznosti, ki nam jih je življenje naenkrat prineslo – naporne službe, nekorektne nadrejene in nezanesljive podrejene, kupe položnic, plačevanje kreditov, nič več brezplačno šolstvo, nič več brezplačno zdravstvo, preveč razgibane popoldneve z obšolskimi dejavnostmi naših otrok, skrb za starše in tako dalje. In prav zato ni nobeno naključje, da nas tako zelo razjezijo situacije, ko nekateri drugi odrasli (pri tem ni pomembno, ali se sami prištevajo k starejšim mlajšim, srednjim ali starejšim) teh obveznosti še zdaleč ne jemljejo tako resno kot mi.
Na zadnjem družinskem kosilu se je zaradi tega vnel cel prepir, ko sta se mož in svak »celo dolgo kavo« in še dlje mečevala z argumenti v prid svojim trditvam. Prvi je zagovarjal, da si največ neodgovornosti med vsemi poklici in dejavnostmi lahko privoščijo gradbeniki, drugi je imel slabše izkušnje z zdravniki. Sproščanje frustracij, ki so izšle iz neštetih neodgovorjenih klicev, ko si nekoga najbolj potreboval, piškavih dogovorov, ki sta jih sprejela oba, upošteval pa samo eden, nonšalantno preseženih rokov in predračunov, v katerih se začuda ni dalo predvideti skoraj ničesar, čeprav so se samozvani mojstri pri pridobivanju posla sklicevali prav na svoje dolgoletne izkušnje, je v tako ozkem krogu razumljivo in dopustno, ne pa tudi konstruktivno. Če pustimo ob strani ves sovražni govor, ki se v takšnih situacijah neskončno sprosti, in zanemarimo podatke o tem, kdo bi koga kam namočil, kje skuhal, narezal ali kako drugače obdelal, lahko bistvo nezadovoljstva povzamemo v naslednjem moževem monologu:
»Nikjer drugje se še nisem srečal s toliko lažmi, zavajanji in izmikanji kot pri obnovi stanovanja in gradnji hiše. Na koncu sem imel občutek, da ima pri teh »mandeljcih« vsaka beseda rok veljavnosti le, dokler ni izrečena. Že takoj ko ti nekaj zagotavljajo, vedo, da to ne drži ali pa se v najboljšem primeru lahko posreči le v enem od sto, morda celo tisoč ali več primerov. Obljubljajo ti, da boš čez osem ali še manj mesecev že spal v hiši, ki bo stala na parceli, na kateri je danes še vrt. Obljubljajo ti, da boš vse načrtovano lahko naredil za denar, ki jih trenutno premoreš, na koncu pa si lahko srečen, če jo odneseš s petmestnim kreditom. Že dvajset let recimo delam v založništvu in spomnim se, kako je v okviru nekega projekta v 24 urah nastala knjiga, ki je morala biti najprej šele napisana, potem lektorirana, prelomljena, opremljena in nato še natisnjena. Vendar nobenemu mojemu kolegu nikoli ni padlo na pamet, da bi svoji stranki obljubil tako hiter izid. Kar je uspelo enkrat, ne uspeva vsak dan. Ampak gradbeniki se tega očitno nočejo zavedati. Tudi nekateri ljudje doživijo visoko starost in včasih zrastejo skoraj tri metre, pa najbrž nobena babica še pomislila ni, da bi novopečenim staršem zagotovila, da bo tudi z njunim otrokom tako. Krona vseh laži pa je hiša »na ključ«. Ko mi jo kdo samo omeni, bi ga najraje na gobe*. Človek se upravičeno vpraša, za kateri ključ pravzaprav gre – morda tisti, ki je zakopan pod predrago temeljno ploščo, ali pa zataknjen pod parketom, ki je bil položen vsaj dva meseca prepozno, ker so se nepričakovano dolgo sušili estrihi, ali pa morda celo tisti, ki je kot okrasek visel s smrečice na sveže dokončani strehi, za katero se je izkazalo, da je polna lukenj, ker glavni izvajalec del že nekaj časa ni redno plačeval krovcem? Na koncu pa si v slabšem primeru za vse kriv sam, ker si jih pozabil opozoriti na kak menda nadvse pomemben detajl (ki bi ga kot človek, ki se je le enkrat v življenju in še to po pomoti odločil za gradnjo hiše, menda moral poznati), v boljšem pa njihovi nezanesljivi podizvajalci. Sami seveda niso nikoli ničesar krivi, še najmanj tega, da se ne spomnijo, kaj so ti na začetku obljubljali.«
Pa je hiša »na ključ« res nekaj tako redkega kot stoletniki in v enem dnevu izdane knjige? Ali, še več, celo nekaj v resničnem svetu nemogočega, kot leseno železo? Kakorkoli že, v hiši uživamo družinsko življenje že dobrih sedem let. Stare zamere in grenak priokus, ki nama je z možem ostal po dokončnem razhodu z ekipo, ki naj bi nama zagotovila brezbrižno in najenostavnejšo pot do družinske hiše, hiše na ključ, se občasno še prikradejo v najine pogovore. Odkar sodelujem z ekipo Celovito, se mi to zgodi še bolj pogosto. Zakaj? Ker ob prijetnih prvih vtisih naših strank in navdušenju nad potekom in izvedbo, njihovo izkušnjo nehote primerjam s svojo.
Zakaj tudi midva nisva imela takšne izkušnje, zaslužila bi si jo, saj sva jo vendar drago plačala? In vse to v upanju, da sva se pametno odločila, da je nemška kvaliteta in garancija, ki jo zanjo nudijo, tega vredna. Dejstvo, da so jo nekateri drugi, ki so se “projekta družinska hiša” z istim podjetjem lotili malo za nama, odnesli še veliko slabše, me prav nič ne tolaži. Če bi imela več časa in denarja, bi pravico najbrž poiskala na sodišču, tako pa se raje zatekam v namišljeni svet, kjer bi me gotovo razumeli, me v celoti podprli, lažnivce pa strogo kaznovali.
Dnevna soba prej in potem, fotografija Celovito
Morda je bil potreben samo čas, morda sva bila prezgodnja in sva gradila še v času, ko je bila hiša na ključ le mrtva črka na reklamnem papirju. Ali pa je gospodarska kriza v gradbeništvu temeljito pometla vso nesnago, končno vzpostavila red in v ospredje postavila poštenost in delovno etiko. Prav slednja je v podjetništvu ključna za dolgoročno in uspešno rastočo dejavnost. Čisto preprosto: zadovoljne stranke so najboljša možna reklama in potrditev, da smo na pravi poti.
Veliko besed je bilo potrebnih, da sem prišla do bistva. Tako je vedno, ko govorimo o svojih grenkih izkušnjah in bolečinah. Pričujoči zapis je spodbudil pogovor s sodelavcem Petrom, ki mi je pred kratkim med malico pripovedoval o tem, kako je bilo na prvem obisku pri novo vseljeni stranki. Gospa je s hčerko živela v razmeroma novem stanovanju, v katerem pa se ni počutila najbolje. Želela si je sprememb, vendar ne prevelikih, saj tudi njene finančne zmožnosti niso bile ravno neomejene.
Pred končno uskladitvijo, ki je na eni strani upoštevala njene želje in potrebe, na drugi pa seveda »kruto realnost«, je bilo potrebnih kar nekaj srečanj, temeljitih pogovorov, predstavitvenih tlorisov, idejnih skic in renderjev. Ko je bilo vse dogovorjeno, je stranka izpraznila stanovanje, nam predala ključ in se skupaj s hčerko odpravila na dopust.
Zavihali smo rokave in se lotili dela. Celovito kakopak. V stanovanju so se po vnaprej določenem načrtu izmenjevali različni mojstri – od zidarjev do slikopleskarjev, mizarjev … vse do našega zadnjega pregleda ter likanja in obešanja zaves. Za finale je “uletela” še naša čistilka in stanovanje “zglancala” od stropa do tal, tako da je bilo vse pripravljeno na ponovno vselitev.
»Tako se to dela!« sem navdušeno pripomnila in ga vprašala, kakšna je bila prva reakcija stranke. Seveda je bila navdušena, vse se ji je zdelo čisto nadrealno, menda še lepše kot na renderjih, vsaj tako je rekla.
Barbara, ponosna lastnica prenovljenega stanovanja, nam je takole povzela svoje vtise ob sodelovanju z nami; Vaše rešitve so bile odgovor na najine potrebe in želje, hkrati pa sem vesela, da dodate še tisto piko na i in obenem ostajate zvesti svoji viziji. Sama izvedba je “top”. To da meni ni bilo potrebno poklicati niti enega mojstra ali pa iskati stvari po trgovinah je neprecenljivo …
Gospa je dobila nov dom, dom na ključ, tako kot se je dogovorila in tako kot piše v pogodbi. Dobila pa je še nekaj več, izkušnjo namreč. Prijetno izkušnjo, o kateri bo z veseljem pripovedovala svojim prijateljem in vsem tistim, ki jo bodo v naslednjih mesecih obiskali v njunem novem domu. Objavljene fotografije, ki prikazujejo stanje pred in po prenovi, bodo menda dovolj zgovorne, da si boste lahko ustvarili lastno mnenje o tem, da je lahko »hiša na ključ« še marsikaj drugega kot sinonim za marketinško potegavščino, ki smo jo drago plačali.
P.S.
Omenjeni projekt bomo v kratkem obsežneje predstavili v besedi in sliki, zato nas spremljajte še naprej.
Kuhinja prej in potem, fotografija Celovito
