Vrata od vrat

Napisal/a: Valentina Vovk, 26. May, 2015

Naši gradbeni podvigi so polni zgodb. Srečnih in nesrečnih. Ko jih primerjamo in analiziramo, pridemo do podobnega sklepa, do kakršnega je v svojem premišljevanju o družinah nekoč prišel Tolstoj: srečne so si podobne, vsaka nesrečna pa je nesrečna po svoje. Edinstvena na svoj žalosten način. Poznamo seveda tudi nesrečne zgodbe s srečnim koncem in srečne z nesrečnim. Najina spada v prvo kategorijo. Med tiste, za katere na koncu rečemo, da se je k sreči vse dobro končalo, čeprav se je začelo sila nesrečno in bi nas lahko pahnilo pred resne življenjske preizkušnje. Res je tudi, da se nam vse lepo zazdi še lepše, kadar pride na koncu, ko smo uspešno premagali vse nepričakovane izzive. Da bo vse skupaj še bolj pomenljivo, je bila najina izkušnja povezana z vrati. Ta so nama po vseh zatikanjih nazadnje le odprla pogled v boljši in lepši svet, ki ga kot uspešno vseljena, a še vedno močno zadolžena – k sreči ne v švicarskih frankih – starša in partnerja živiva danes.

Vse se je začelo z vhodnimi, ki nam jih je dobavitelj montažnega objekta dostavil skupaj z ostalimi elementi, vendar sva si sama želela drugačnih, lepših. Tehtna odločitev, ki pa naju je stala ogromno denarja in živcev. Ker namreč hiša v fazi svoje hitre začetne rasti še ni bila ustrezno zaščitena, smo že prvo noč ostali brez že dobavljenih toplotne črpalke in toplovodnega kotla, svojih lestev in še česa. A dokler so bila kriva zunanja vrata, so ostali zunaj tudi najini problemi in medsebojna obtoževanja. Vhodna vrata imajo namreč v naših domovih in življenjih povsem jasno in nedvoumno funkcijo: varujejo nas pred neprijetnimi zunanjimi vsiljivci, ki se kažejo v obliki zime, vetra, tatov in nenajavljenih obiskovalcev. Usodneje se zalomi, ko krivde za izid ne nosimo več sami, ampak nam jo zagodejo dobavitelji, kar se nama je zgodilo z notranjimi vrati. Pisalo se je leto 2009 in kriza je kosila vse pred seboj. Celo najinim nemškim dobaviteljem, ki so skoraj polnih sto let poslovali z odliko, sta se zgodila dva (sovražna) prevzema, kako jo potem časi ne bi zagodli majhnim slovenskim podjetjem, katerih posel je bil omejen na prevzemanje avansov, dobavo naročenih artiklov iz tujine in končno montažo. Ker se je najin prodajalec utapljal v dolgovih, brez tveganja ni šlo. Raje kot da bi se odrekla že poravnani petdeset odstotni akontaciji in na vse skupaj čim prej pozabila ter si poiskala novega, po možnosti zanesljivejšega dobavitelja, sva vplačala še drugo polovico, da bi tako omogočila prevzem najinega naročila v Italiji, kjer so bili pripravljeni z najinim posrednikom poslovati le še po sistemu iz rok v roke. Ne vem, ali so bili najini živci že toliko načeti ali pa naju je begala dvojna narava notranjih vrat – čeprav nas v hiši ločujejo in smo zaradi njih manj povezani, pomenijo edini način, da skupaj sploh preživimo –, a najini prepiri so se takrat začeli kopičiti in postajali so čedalje bolj srditi. Ko se je bližal dan montaže, sva postajala vse bolj nezaupljiva in to nezaupanje se je počasi začelo naseljevati tudi v naju: kdo je prvi padel na prodajno finto, izbral prav tega dobavitelja, kdo je komu preveč zaupal, kdo je nakazal denar, ko bi moral namesto tega raje groziti z vsemi sosedi, sorodniki, sodelavci in sošolci, ki so videti vsaj malo nevarni …

Res je tudi, da se nam vse lepo zazdi še lepše, kadar pride na koncu, ko smo uspešno premagali vse nepričakovane izzive.

Najin prodajalec se je že tedne in mesece odzival le še na vsak trideseti klic in panične (re)akcije so bile vse prej kot neutemeljene. Prihod kombija sva zato pospremila skoraj s fanfarami, a kaj ko sva bila ob koncu tako težko pričakovane montaže spet skoraj na začetku. Edina predvidena dvokrilna vrata namreč niso bila izdelana po meri, bila so preozka, zato sva morala v nekaj minutah sprejeti novo težko odločitev – ali obdrživa vsaj ta in jih na lastne stroške prilagodiva najinim meram ali pa se strinjava s tem, da jih za dan ali dva odpeljejo v delavnico in se od njih morda za vedno posloviva. Ko sva na koncu dovoza gledala v zadek odhajajočega kombija, je bil položaj podobno negotov, kot da bi koga pospremila na pot, s katere se morda ne bo več vrnil. A se k sreči je. So. In to ne samo enkrat. Ko so se vrnila, je bil od naju bolj nor samo še monter, ki ga je najin prodajalec najel prav tisti dan. Zelo verjetno je bil nova žrtev v nizu neplačanih podizvajalcev. Gospod se je namreč na vso moč užalil že ob vsaki najmanjši in najbolj previdno odmerjeni pripombi, nato pa se dokončno zlomil, ihtavo popokal vrata, eno krilo za drugim pometal v svoj kombi in se odpeljal, češ da bo težavo lahko rešil le doma, kjer ima pri roki vse potrebno orodje. Zdaj sva bila že skoraj prepričana, da sva jih videla zadnjič in prepir tudi tokrat ni ostal zunaj, za vrati, ampak se je obdržal v prostorih med notranjimi. Tudi tistimi dvokrilnimi, ki so tam stala le v najini domišljiji. Na najino veliko presenečenje – najboljše stvari se vedno zgodijo, ko jih najmanj pričakuješ – so se naslednji dan, ko sva s prijatelji iz našega prejšnjega in začasnega domovanja selila pohištvo in številne težke pakete s knjigami, vrata le vrnila. In to v svoji najboljši izvedbi. Možakar se je namreč resno lotil dela in je, odločen dokazati, kaj je prava »tišlarija«, na koncu izdelal kar njihovo lesno »repliko«.

Danes so to edina lesena notranja vrata, ki jih premoreva. Vsa beda, ki je bila spretno skrita za zunanjim bliščem italijanske izdelave, se je boleče razkrila že ob mojem prvem izpadu besnila, ko so vrata kljub ne preveč močno odmerjeni brci pokazala svojo votlo nemoč.

Luknja, ki se je raztezala čez slabo četrtino njihove velikosti, naju je dolgo opominjala na krhkost naših razmerij, saj sva zaradi problemov z njimi skoraj izgubila glavo, na koncu pa sem jih bil iz sila banalnega razloga v stanju uničiti kar sam. Uničiti tisto, kar bi, če bi se izteklo manj srečno, lahko uničilo naju.

Pričakovan odpor do predmetov s »slabo karmo« mi je dal misliti o dvojni namembnosti gradbenega elementa imenovanega notranja vrata, v katerem se zrcali dvojna narava naših odnosov. Grenko sladka dvojnost zgodb, ki nas v fazi velikih življenjskih podvigov enako uspešno združujejo in ločujejo. A misliti mi je dal še o nečem najbrž pomembnejšem: življenjsko uporabne so lahko samo dokončane zgodbe, prekinjene so bodisi neme, pozabljene, prikrite ali pa njihovo sporočilo nikogar zares ne zanima, saj se iz njih ni mogoče ničesar naučiti.

Urban Vovk

Objavljeno v: razmišljanja.

Morda tudi vi razmišljate o prenovi?

Bi radi prenovili stanovanje, na novo opremili otroško sobo ali uredili vrt, ampak ne veste kako?
Oglejte si naše pakete ali pa nas pokličite za nasvet na 059 713 620.

Kaj pa vi mislite?

blog comments powered by Disqus

Drugi zapisi …